Džank - april 2009

Junk

Ta knjiga nikogar ne pusti ravnodušnega. Avtorja Melvina Burgessa smo že spoznali na enem od prejšnjih srečanj, ko smo se pogovarjali o knjigi Doing it. Tudi v knjigi Junk (prevod Džank) je ubral zelo podoben stil pisanja. Vsako poglavje 'pripoveduje' druga oseba in tako skozi celo knjigo spremljamo zgodbo skozi različne oči.
Tema same knjige je najbrž jasna. Vsekakor pa smo dobili nek nov pogled na droge in na ljudi, v našem primeru bi lahko rekli otroke, ki se srečujejo z drogami in kam jih vse to pripelje.
Ugotavljali smo, da so pravzaprav osebe v zgodbi stare od 13 do 16 let in v zgodbi jih spremljamo približno tri leta. V tem času pa se jim zgodi zelo veliko: pobeg od doma, nastanitev v skvatu (zapuščeni hiši), novi prijatelji, prvi stiki z drogo, zabave, kako preživeti brez denarja, odvisnost od drog, odvajanje, nosečnost, otrok, vrnitev domov k staršem, na nek način vrnitev v 'staro' življenje, ampak z novimi izkušnjami, ki pa vse niso bile prijetne.
Če so se na začetku zgodbe lahko rečemo otroci posmehujejo vsem tistim, ki hodijo v službo in živijo 'po pravilih', ob koncu spoznajo, da je to edini pravilni način, ki obstaja. Vse ostalo pa več ali manj posamezniku samo škodi.
Tako pedagoško zguljeno lahko tudi zapišemo – knjiga za vsakega mladostnika, da se izogne nepotrebnim težavam. Lekcija, kaj vse se lahko zgodi. Sicer vemo, da vsi mladostniki mislijo in pravijo: »Meni pa se kaj takega že ne more zgoditi …« Tudi vsi mladostniki v zgodbi so bili takega mnenja in vsi so bili dovolj »pametni«, kdaj bodo nehali. Pa vendar jih je to pripeljalo v velike težave.
Konec je vseeno dober, lahko pa bi se končalo tudi drugače. Vsekakor vredno prebrati, da spoznamo, kaj se (lahko) zgodi.

Camino - marec 2009

Camino


Na marčevskem srečanju smo prisluhnili naši sodelavki Agici Kovše iz Mariborske knjižnice, ki nam je predstavila svojo pot po Caminu – to je nekdanja romarska pot po Španiji do mesta Santiago de Compostela. Imenujejo jo tudi Jakobova pot, saj je cilj v katedrali svetega Jakoba. Značilne oznake za to pot so školjke v vseh možnih oblikah: školjčne lupine – izvorno so bile to školjke pokrivače, narisane oznake (običajno v rumeni in modri barvi), stilizirane ograje … Tej poti pravijo tudi srčna pot oz. pot srca in tako se kot oznake pojavljajo tudi srca na vse možne načine, bodisi da so jih izoblikovali ljudje iz različnih materialov ali pa narava sama oblikuje srce.
Agica nam je predstavila svoje potovanje, ki pa je bilo slišati precej drugačno od tistega, ki ga je opisala v svoji knjigi Camino Shirley MacLaine, znana hollywoodska igralka.
Tokrat je bilo za spremembo naše srečanje bolj popotniško in potopisno obarvano. Vseeno pa smo lahko primerjali različne poglede na isto pot. Ista pot, pa vendar je za vsakega popotnika drugačna.

Tista reč - februar 2009

Doing it

Vsi smo z zanimanjem pričakovali tokratno srečanje, saj je bila tema našega pogovora tokrat knjiga Doing it oz. v prevodu Tista reč avtorja Melvina Burgessa. In kaj je bilo tako posebnega? Pravzaprav tema, za katero nismo vedeli prav, kako bi se je lotili, je pa vedno aktualna med mladimi. Če na kratko opišemo zgodbo knjige, vam bo vse jasno. Torej: trije fantje – Dino, Ben in Jonathan. Tri zgodbe treh odraščajočih prijateljev o prvih korakih v »tisto stvar« – ki je seveda seks. Dino pripravlja zabavo in obljublja vse najlepše in divji »after« prijateljici Jackie, vendar na koncu ni ona tista, s katero pristane v postelji. Stvari še bolj zaplete odkritje, da se njegova mama poljublja s kolegom iz službe. Sedemnajsletni Ben se je zapletel z učiteljico dramskega pouka in nenadoma ne more več obvladovati njenega nevarnega poželenja: gospodični Young ne zadoščajo več četrtkovi večeri pri njej doma, ampak ga hoče kar v šoli. Jonathanova punca Debie je sicer prijazna in tudi za stvar, a kaj bi rekli sošolci, če bi se dal dol s tako debelajso.
V začetku smo se malo lovili, kdo bo začel in kako začeti pogovor. Predvsem zato, ker je bila nekaterim prebrana knjiga všeč, drugim pa sloh ne, nekateri je niti niso prebrali v celoti. Ampak to vseeno ni predstavljalo ovir in po začetni igri vlog je pogovor lažje stekel. Kot rečeno, smo led prebili z delom po skupinah – vsaka skupina si je izbrala enega od likov v zgodbi, skupaj so se pogovrili, kakšen je ta lik, kaj ga v zgodbi še posebej označuje, kateri dogodek je za ta lik pomemben ipd. Nato je skupina ta lik predstavila ostalim bralcem, vendar tako, da smo morali ugibati, kateri lik predstavljajo. Skupine so like predstavljale z asociacijami ali pa s pantomimo. Ker nas je večina knjigo prebrala, s samim ugibanjem likov nismo imeli pretiranih težav. Tako smo mimogrede poskrbeli tudi za dobro voljo, ki pa je na naših srečanjih nikoli ne manjka.
Tako vedno znova dokazujemo, da je branje zabavno – je žur.
Fotografije: http://www.druga.org/Slike/2009/BranjeJeZurDoing.html

Čarovniška smrklja - januar 2009

Težave zaradi drugačnosti

Na januarskem srečanju smo se pogovarjali o knjigi Celie Rees Witch child oz. Čarovniška smrklja.
Sama zgodba je postavljena v čase procesov proti čarovnicam in množičnega izseljevanja v novi svet. Ugotavljali smo, da so v bistvu ljudje obsodili čarovništva posameznike, ki so vedeli več, ki so pravzaprav ljudem pomagali, so bili zdravilci, jasnovidci. Potem pa se jih zaradi zavisti ali ljubosumja hoteli na nek način znebiti in obtožba čarovništva je bila najbolj učinkovita in prikladna.
S takšnimi in podobnimi obtožbami se mora soočati glavna junakinja Mary, ki ima tovrstne »darove«. Na vsak način pa ima veliko več znanja kot njene vrstnice. Vzgajala jo je babica, zdravilka, ki so jo obtožili čarovništva in jo tudi ubili zaradi tega. Mary pa reši gospa, za katero se izkaže, da je v resnici njena mama, in poskrbi, da Mary z ladjo odpluje v novi svet – v Ameriko. Nad Mary pa neprestano visi grožnja, vedno živi v strahu, kdaj bo kdo odkril, da skriva »čarovniške« zmožnosti. Kljub temu, da Mary s svojimi sposobnostmi in znanjem pomaga ljudem, rešuje njihovo zdravje in celo življenja, pa je v širši družbi ne marajo preveč. Hitro se pojavi ljubosumje in zavist vrstnic in kaj je bolj prikladnega za »odstranitev« kot obtožba čarovništva. Tako mora Mary ponovno bežati. Vendar si je v tem času potovanja v novi svet našla svoj krog prijateljev, ki jo razumejo in podpirajo. Vendar manjša skupinica ne more kaj veliko storiti proti preostali družbi, ki verjame krivičnim obtožbam.
Konec zgodbe je pravzaprav odprt in dopušča različne zaključke, kar nam je bilo po svoje tudi všeč. Vsak lahko zgodbo zaključi po svoje. Vsekakor pa se strinjamo, da za Mary želimo dober in optimističen konec. Vsi pa smo si tudi bili edini, da v tistem času, v takratnih razmerah ne bi želeli živeti.
Za konec našega klepeta pa smo si skušali zamisliti, da smo vsemogočni čarovniki. In kaj bi spremenili v svetu? Naše ideje so bile zelo različne. Za konec tega zapisa vam jih izdam le nekaj, ostale ostanejo med nami. Torej, želimo si: fotografski spomin, da bi čas tekel vsaj malo počasneje (namesto z avtomobili bi se vozili s konjskimi vpregami, ki bi ob vožnji prijetno zvončkljale), ukinitev rabe pesticidov, da nas starši ne bi tako strogo nadzorovali (ali nas sploh ne bi nadzorovali) …
Fotografije: http://www.druga.org/Slike/2009/BranjeJeZurWitch.html

Severni sij - november 2008

Po selitvi na različne lokacije smo se vsi malo bali, kako bo naprej z izvajanjem izvenšolskih dejavnosti. Vendar je bil strah odveč, vsaj kar se tiče Branja je žur. Otroci so prišli v velikem številu in pogovor se je lahko živahno odvijal, kot je to pač pri drugogimnazijcih običajno.
Svoj prostor nam je prijazno ponudila Pionirska knjižnica Rotovž, s katero smo sodelovali že v preteklem šolskem letu.
Tokratno novembersko srečanje smo »posvetili« pogovoru o knjigi Philipa Pullmana Northern lights oz. Severni sij. To je bil svojevrsten preizkus, saj nekateri bralci ne marajo tovrstne literature. Naslov je namreč iz zvrsti fantastike in nekaterim to pač ne »leži« najbolj. Vseeno pa je prav, da predstavimo in se pogovarjamo o različnih zvrsteh.
Pogovor je kar hitro zašel iz začrtane smeri, saj smo teme knjige prenesli tudi v vsakdanje življenje in prav ob problemih vsakdana se običajno razvije najbolj burna debata. To pa je tudi prav, saj skozi pogovor osvetlimo različne vidike obravnavane teme.
Seveda smo se pogovarjali tudi o filmu Zlati kompas, ki je bil posnet prav po obravnavanem delu Philipa Pullmana (Severni sij). Je pa zelo zanimivo. Tisti, ki jim je blizu tovrstna zvrst literature, so prebrali celotno trilogijo in pogledali tudi film. Nekateri pa so samo začeli z branjem, ni jim bilo všeč in niso mogli nadaljevati in so tako prenehali že pred koncem. Vseeno pa so spoznali način pisanja in si tako ustvarili svoje mnenje.
Vidimo se ponovno v januarju, saj je veseli december že tako ali tako prepoln vseh obveznosti in veselih dogodkov. Novo leto pa bomo začeli s pogovorom o knjigi Melvina Burgessa Doing it! oz. Tista reč. Obeta se še eno zanimivo srečanje s pogovorom o zelo aktualni in zanimivi temi – predvsem za mlade.
Ob zaključku leta seveda zahvala vsem zvestim bralcem in ga. Agici Kovše iz Mariborske knjižnice za vso pomoč pri organizaciji.
V novem letu pa vam želimo veliko bralnih užitkov. Naj vas najde prava knjiga ob pravem času.

Fotografije: http://www.druga.org/Slike/2009/BranjeJeZurSij.html

Deklica Lola Rose - oktober 2008

Naše sanje


Zelo zagnano in zagreto nadaljujemo z našimi srečanji. Na našem drugem po vrsti smo se pogovarjali o knjigi Jacqueline Wilson Deklica Lola Rose. Knjiga ponuja številne teme za pogovor in debato. Glavna tema v knjigi je družinsko nasilje, s katerim se srečuje deklica, ki si v svojem novem svetu in življenju nadene ime Lola Rose. Njen najljubši konjiček v prostem času je izrezovanje sličic in njihovo lepljenje v poseben album, ki ga zelo skrbno čuva in ne pokaže vsakomur. Izrezane sličice potem Lola Rose dopolni in preoblikuje po svoje. Na ta način tudi ustvarja nek svoj svet, svet, ki si ga želi zase in za svojo družino. Toliko na kratko o delu, o katerem je tekla beseda na oktobrskem srečanju.
Tokratno delavnico sta po predhodnem dogovoru pripravili Tjaša in Maja. Zelo dobro sta si zamislili naše srečanje. Glede na to, da si Lola Rose z lepljenko v svojem albumu ustvarja svoj svet, svet, ki si ga želi, svoje želje in sanje, sta se odločili, da bo naše srečanje delavnica. Ustvarili bomo svoj sanjski svet, pa čeprav le na papirju in iz papirja. Iz revij in časopisov smo izrezali sličice, podobe in jih nalepili na prazen bel papir. Vsi smo sprostili svojo umetniško žilico, dali prosto pot našim sanjam, željam in jih udejanili skozi lepljenko. Vmes, ko smo iskali, rezali, lepili, risali pa smo se seveda pogovarjali o Loli Rose in o njenem življenju. Pa seveda, kako bi mi ravnali v podobni situaciji, kako ocenjujemo njeno ravnanje, ravnanje njene mame …
Rezultati so bili zelo zanimivi in si jih lahko ogledate na fotografijah na naši šolski spletni strani. Tako za pokušino pa le utrinek s tokratnega Branje je žur.

Več fotografij: http://www.druga.org/Slike/2009/BranjeJeZurLola.html